Globalna mlečna industrija

Velike spremembe, ki jih je pandemija COVID - 19  vnesla v naše vsakodnevno življenje, odpirajo mnoga vprašanja o življenju s in po Covidu. V povezavi s tem se  naš  interes nanaša primarno na dosedanjo organizacijo ekonomije in njene osnovne principe. Kot primer – socialna distanca kot glavni zaščitni ukrep proti COVIDU – je kontradiktoren principu koncentracije proizvodne enote, ki je osnova kalkulacije na mnogih poslovnih področjih, posebej pri tistih z nizko maržo.

Navkljub izvora virusa in poti njegovega hitrega širjenja v svetu, nas površne ugotovitve o tej temi pripeljejo do vprašanja o vedno rastočem številu svetovnega prebivalstva. V zadnjih 30 letih se je število ljudi na svetu povečalo na 7,9 milijarde. To je 43% rast. Glede na UN-e napovedi, bo to število naraslo na 10 milijard do 2050. Tako ogromna rast ljudske koncentracije na zemlji, pomeni tudi neznane izzive; UN že 15 let poudarja problem klimatskih sprememb, poleg pandemije in pomanjkanja virov. Zadnja napoved se je nanašala primarno na dostopnost hrane in vode za živali na farmah, kot tudi na ljudske potrebe.

Pravzaprav se že srečujemo z nekaterimi izzivi. Države kot Kitajska – ki se zavedajo svojih primanjkljajev v proizvodnji krme – so začele razvijati strategijo proizvodnje mleka s prevzemanjem  integriranih kapacitet v tujini. Mleko tam predelajo v mlečni prah in ga  transportirajo v matično mlekarno v končno proizvodnjo. (Hoard’s Dairyman, 4/10, 2017).

Nič manj pereče ni tudi vprašanje povezano z onesnaževanjem okolja, ki je nastalo zaradi intenzivnega poljedelstva. Najbolj pogosta vprašanja v tem pogledu so povečanje globalnega segrevanja zaradi čezmernega izpusta metana in dušika.

Pomanjkanje virov, kot kombinacija omenjenih izzivov, in uvedene spremembe obnašanja ljudi zaradi covid pandemije poudarjajo potrebo po preudarnem obravnavanju virov. To najprej pomeni, da je ekonomsko bolj učinkovito. Ali je upravičeno proizvajati mleko v količini, ki je pod genetsko zmožnostjo živali, posebej v zgoraj predstavljenih pogojih? Še več, ali je upravičeno uporabljati količino krme za liter mleka nad fiziološkim optimumom? Ali lahko dovolimo večji razmak med kotitvijo in naslednjo brejostjo, kar bi pomenilo manjše število kotitev in nenazadnje tudi skrajševanje plodnega življenja živali? Vse navedene točke sodijo k ekonomskim meram in slabo vplivajo na produktivnost farm. Nekatere vlade delijo subvencije za kritje previsokih stroškov kmetijskega podjetništva iz državne blagajne. Ali je smiselno, da se panoge, ki bi po svoji definiciji morale ustvarjati profit, subvencionirajo? In kateri  je potencial mlečne industrije, da bi funkcionirala na običajen ekonomski način?

Z namenom, da predstavimo svetovne trende v mlečni proizvodnji v času povečane svetovne populacije in povečanja porabe virov v kombinaciji z negativnim ekološkim vplivom te proizvodnje, smo izbrali skupino 15 držav, da bi prikazali omenjene trende v obdobju od 1990 do 2019.  Devet od 15 držav sodi med ekonomsko nerazvite države (Indija, Kitajska, Bangladeš, Vietnam, Afganistan, Indonezija, Nepal, Pakistan, Šri Lanka). Preostalih šest sodijo v skupino razvitih držav (Avstralija, Kanada, ZDA, Danska, Francija in Nemčija). Delitev držav na dve skupini nam je omogočila, da prikažemo omenjene trende v odnosu s tehnološko stopnjo pridelave mleka.

Tabela 1: Spremembe števila prebivalcev, pridelana količina mleka, število krav in poraba mleka v skupini držav med 1990 in 2019.

 

Svetovna populacija se je v tem obdobju povečala s 5,5, milijarde na 7, 9 milijarde oz. za 43%. Svetovna populacija se je v zadnjih 30. letih povečala za milijardo na desetletje. V predstavljenih državah (Tabela 1) je število prebivalstva naraslo s 3,15 milijarde na 4,14 milijarde oz. za 31%. Obenem pa se je proizvodnja mleka v teh državah skoraj podvojila – z 223,9 t na 441,3 t (97%). Mleko je proizvedlo povečano število krav. Število krav se je povečalo na 37 milijonov oz. za 55%. Hkrati se je poraba mleka povečala za 15% - s 345 l na 396 l na prebivalca. 

Če površno obravnavamo te podatke, je očitno da med nadzorovanimi spremenljivkami pridelava mleka odstopa. Podvojila se je v času opazovanja, medtem ko so se ostale spremenljivke zmerno spremenile.

Podatki so še bolj zanimivi po delitvi držav v razvite in nerazvite (prikazano v Tabeli 2).

Število prebivalcev se je v skupini nerazvitih držav znatno povečalo v primerjavi z razvitimi državami (33%/20%). Porast v pridelavi mleka je bil veliko bolj naglašen v skupini nerazvitih držav – z 79,6 t na 264 t. V skupini nerazvitih držav je pridelava mleka zrasla za skromnih 23%. Zanimivo je, da se je število krav podvojilo v nerazvitih državah z 43, 1 milijona na 85, 5 milijona. V drugi skupini držav je to število padlo za 22% - s 24, 9 na 19,6 milijona. Povprečna letna poraba mleka na prebivalca  je v nerazvitih državah strašansko narasla – za 250%. V razvitih državah se je poraba povečala za samo 2%.

Tabela 2: Število prebivalcev, pridelana količina mleka, število krav in povprečna poraba mleka v skupinah razvitih in nerazvitih držav med 1990 in 2019.

 

Dejanska pomembnost tega neskladja se kaže v številkah. Kljub velikemu porastu, je letna poraba mleka v nerazvitih državah dosegla zmerno povprečje (73 l).  Statistično gledano je skromen porast v nacionalni porabi mleka v istem obdobju,  pomenil izdatno letno porabo mleka povprečnega prebivalca razvitih držav - 323 l. To je 4,5 krat več kot je poraba mleka v nerazvitih državah.

 

Zanimivo je opazovati tudi ravnovesje med krmo in odpadnimi snovmi, ki je potrebno in ustvarjeno v okvirju proizvodnje takšnih razsežnosti. (Tabela 3). Nerazvite države so za letno proizvodnjo  potrebovale 160 milijonov ton več krme. Medtem ko so razvite države (za manjšo količino mleka) porabile v ta namen samo 24 milijonov ton. Kar se tiče proizvodnje gnoja in CO₂, so nerazvite države povečale proizvodnjo za 100%. V letu 2019 so dosegle količino od 1620 milijonov ton gnoja in 196 t CO₂.

Razvite države so v istem obdobju zmanjšale proizvodnjo gnoja in CO₂ kljub povečani proizvodnji mleka. Medtem ko se je proizvodnja mleka povečala za 23%, proizvodnja gnoja in CO₂ se je zmanjšala za 22% (gnoj s 470 na 370 milijonov ton, CO₂ s 57,3 na 45 milijonov ton). 

Tabela 3: Skupna poraba krme in proizvodnja onesnaževalcev za liter proizvedenega mleka v skupinah razvitih in nerazvitih držav me 1990 in 2019.

 

Nenazadnje, najpomembnejši del je prikazan v Tabeli 4. Podatki o povprečni proizvodnji mleka (individualna produktivnost) kažejo na znaten porast v skupini nerazvitih držav – za 68%.  Kljub porastu, številke prikazujejo zmerno absolutno vrednost, ki znaša nekaj čez 3000 l po kravi. V skupini razvitih držav porast sledi podobnemu vzorcu (56%).

Številke odkrivajo impresivno količino – 9050 l po kravi, kar znaša 3200 l več kot leta 1990. Naj opomnim, da porast od 3200 l presega povprečno proizvodnjo mleka v nerazvitih državah, ki po porastu v letu 2019 znaša 3000 l po kravi. Podatki o onesnaževanju okolja, izračunani za liter proizvedenega mleka, predstavljajo pomemben indeks proizvodne učinkovitosti. Številke so postale veliko boljše v obeh skupinah po porastu proizvodnje mleka. Kljub zniževanju onesnaževanja za skoraj 60%, so nerazvite države še vedno proizvajale 6,16 kg gnoja in 0.74 kg CO₂ za liter proizvedenega mleka.

Tabela 4: Parametri proizvodne učinkovitosti pridelave  mleka in proizvodnje onesnaževalcev za liter pridelanega mleka v skupini razvitih in nerazvitih držav med 1990 in 2019.

 

Istočasno so številke v razvitih držav tri krat nižje – 2,8 kg gnoja in 2,25 kg CO₂ za liter mleka.

Izčrpni podatki vodijo do naslednjih zaključkov:
 

Število prebivalstva se povečuje vsako desetletje za milijardo. To pomeni, da se je število prebivalstva skoraj podvojilo v zadnjih 20 letih. Simultani porast povpraševanja po hrani je bil deloma pokrit s porastom v svetovni proizvodnji mleka. Za porast v proizvodnji mleka je odgovorna napredna tehnologija, kar pomeni, da so tudi nerazvite države sprejele zahtevane oblike tehnologije. Ta zaključek je potrdil velik porast v številu krav, ki pomeni obsežno uporabo sodobnih tehnik hranjenja, razmnoževanja in poslovanja.  Seveda, sočasen občuten porast porabe mleka poteka vzporedno s splošnim tehnološkim napredkom, izboljšanjem kvalitete življenja in kupno močjo v večini svetovnih držav.

 

• Rast prebivalstva se je v večji meri pojavila v nerazvitih državah. V razvitih državah je število prebivalcev naraslo posebej v ZDA in Kanadi, kar je bilo deloma povezano z obsežnim priseljevanjem.  Ne glede na izvor, gostota prebivalstva je izboljšala trg, ki je odrejal višjo potrošnjo hrane boljše kvalitete, ki vsebuje več hranilnih snovi – v prvi vrsti beljakovin. Medtem ko nerazvite države beležijo porast v potrošnji svežega mleka, razvite države beležijo 4,5 krat višjo povprečno potrošnjo mleka. To pripisujemo bolj razvitemu trgu, ki sprejema večje količine izdelkov z večjo dodano vrednostjo. EU predela 31% pridelanega mleka v maslo in 28% v sir. Razviti trg, ki ščiti domačo proizvodnjo z uredbami na temelju izvora izdelka, je tvorec nenehnega  nematerialnega povpraševanja, ki  v zameno povzroča porast proizvodnih kapacitet. Kljub temu, da nismo osredotočeni na ceno mleka, je znano, da so dinamična nihanja cene posledica občasnih sprememb v povpraševanju mleka na trgu. Kmetijci na to ne morejo odgovoriti dovolj vzdržljivo s trenutnim znižanjem proizvodnje.
• Impresiven porast proizvodnje mleka za 330% v nerazvitih državah v zadnjih 30 letih veliko govori v korist ogromnega potenciala napredka v kmetijski industriji. Neizogiben pogoj zanjo je seveda celostno zajemanje tehnologije s strani kmetijcev. Poleg tega, prava dimenzija tega potenciala razkriva številke za razvite države. Naj opomnim, da se je v tej skupini držav bistveni porast ostvaril pri manjšem številu krav, saj  se je pridelava pri eni kravi skoraj podvojila. Kot je znano, višja individualna proizvodnja pomeni nižje stroške proizvodnje  in občutno zmanjšanje negativnega učinka na okolje.
• Zaključek:
  
  • Z občutno višjim številom svetovnega prebivalstva se je povečalo tudi povpraševanje po hrani, posebej tisti z višjo kvaliteto, ki vsebuje beljakovine in druge koristne hranilne snovi.
  • Višje število prebivalstva zmanjšuje razpoložljive vire, posebej vodo in krmo, kar nalaga bolj učinkovito izrabo enot proizvodnje in pomeni boljšo donosnost.  
  • Boljša donosnost, je poleg večjega obsega proizvodnje, eden glavnih pogojev za zmanjševanje izpusta CO2 in metana, ki sta bistvena onesnaževalca okolja.
  • Boljšo donosnost ponavadi spremlja višja rentabilnost. Zaradi znižanih stroškov proizvodnje naj bi proizvodnja mleka bila dobičkonosna panoga. Za države, ki še vedno plačujejo subvencije za proizvodnjo mleka je to lahko potencialni vir prihranka.
  • Pogoj za doseganje boljše donosnosti in rentabilnosti je investiranje v moderno tehnologijo. Posebej v:
    • genetiko (genomska analiza in genetska rodovniška izboljšava)
    • prehrano  – CNCPS tehnologija – učinkovita raba krme in boljša donosnost
    • Digitalizacijo in avtomatizacijo procesov proizvodnje 

_________________________________________________________________

 

Vir podatkov; FAO Stat;  fiziološki standardi za gnoj, CO₂, CH₄ emisije v povezavi z razločno individualno proizvodnjo mleka; bolj podrobna razlaga je dostopna na b.k@sanoeu.com

Avtor: B.Kampl, Kampl consulting llc; SANO modern animal nutrition llc